Besede, ki si jih ne želi slišati noben otrok. In jih ne želi izreči nobena mama. A vendar poznam nemalo mamic starejših otrok ali celo že odraslih, ki so nesrečne, nezadovoljne same s sabo, s svojim življenjem. Živijo preko otroka. Ko otrok dosega njihova visoka merila, so zadovoljne, ko se odloči za svojo pot, ki ni v skladu z njihovimi upi in pričakovanji, se počutijo izdane. Nezadovoljne. Počutijo se slabo, saj so “zapravile” eno, dve desetletji, da bi vzgojile svojo malo trofejo, ki pa seveda ima lastne želje in cilje.

Poznam tudi veliko mamic, ki se zavoljo otroka odrekajo vsem možnim užitkom, ki so jih prej definirali kot osebo. Pozabljajo na partnerja, pozabijo na hobije, ki ne vključujejo otroka, pozabljajo, da jih je kariera nekoč veselila. Postajajo samo še podaljšek otroka, ki skrbi samo za dober izgled in počutje malega človečka, zase pa v celem dnevu ne naredijo NIČ.

Saj ne rečem, tudi moj je včasih naporen. Pride dan, ko potrebuje vso možno pozornost, ko noče nikogar drugega, kot mami, ko dejansko nimam časa poskrbeti zase. Tudi cel teden, dva, sem preživela na tak način. Mah, sprva tudi mesece.  V družbi “popolnih bio, zlikanih, helikopterskih mamic” sem se počutila kot najslabša mama na svetu. Ni mi bilo jasno, tako vesele so, ker cele dneve cepetajo za malimi nožicami, govorile so o še enem otroku, da se ne bi bilo potrebno vrniti v službo še nekaj let, vsa srečanja omejevale samo na igralne urice… Jaz pa sem sanjala o zamujenih kavicah s prijateljicami in o popoldnevih, ko sem brez slabe vesti prebrala knjigo v šusu. Ali delala pozno v noč.
Malo je manjkalo, pa bi začela svojo slabo voljo očitati otroku.

Potem sem pa slučajno naletela na videoposnetek mamice, ki je zelo dobro razložila posledice tega neskončnega odrekanja. Če ne boš dala sebe na prvo mesto – če boš svoje počutje polagala v roke otroka, če živiš življenje skozi otroka in svoje nedosežene cilje prelagaš na njega, da jih on enkrat doseže namesto tebe (tvoa zasluga, saj si ga ti vzgojila)… Kaj bo, ko odraste? Odide? Te razočara, ker si želi postati slikar, ne zdravnik? Kaj ti ostane? Nezainteresiran partner, ki je bil porinjen v kot, izgubljena kariera, saj po letih gospodinjstva nikjer ne dobiš službe, samotno stanovanje… In potem svoje nezadovoljstvo očitaš otroku.

Ne, to se ne bo zgodilo. Kisikovo masko najprej nadaneš sebi, potem otroku. Če tebi zmanjka zraka, življenja, kdo bo poskrbel za otroka? Srečna mami, srečen otrok!

Zato jebiga. Oprosti, mali, če ti vsak dan prižgem Pujso Pepo, da lahko v miru spijem eno kavo. Oprosti, če kdaj namesto na igrišče zaideva na zunanji fitnes poligon (kjer se prav tako zabavaš). Oprosti, če kdaj z eno roko rišem žabice in z drugo listam knjigo. Če te včasih namerno zelo utrudim s tekanjem zunaj, da greš prej spat in lahko v miru delam, kar mi ni uspelo čez dan. Oprosti, če te brez slabe vesti pustim v varstvu in grem na kavo ali na pijačko. Oprosti, če si včasih v vrtcu do štirih, čeprav delam zase in bi te lahko prišla iskat prej, a obožujem tudi svojo službo in nikakor ne želim zanemariti kariere. Oprosti, če ti dam kdaj čopič za rdečilo v roke, da se lahko v miru zjutraj uredim. Pač boš MU mojster do desetega leta. Če kaj spremljaš, to je zdaj ful biznis. 🙂

Oprosti, ampak nikoli ti ne bom očitala, da si za mojo morebitno nesrečo kriv ti. Ker ne boš. Ker poskrbim zase, prav tako, kot poskrbim zate.

In vem, da je tako prav. Nisem te imela zato, ker bi mi brez tebe nekaj manjkalo. Imam te zato, ker te želim imeti. Poleg vsega ostalega.