Kot, da skrb za otroka sama po sebi ni dovolj izčrpavajoča stvar, smo mamice na vsakem koraku tarča obsojanj. Že v času nosečnosti nam govorijo, kako bi se morale počutiti in če ne čutimo same blaženosti ob prenašanju dodatnih nekaj kilogramov v trebuhu, smo že označene za “ne vredne otroka”. Ampak tukaj se šele začne.

Ko se otrok rodi, smo pod pritiskom. Ne samo zaradi ogromne spremembe, ki jo otrok prinese v naše življenje, pod pritiskom smo zaradi vseh “opazovalcev”, ki se čutijo dolžni izraziti svoje mnenje glede naše poporodne postave, odločitev ali bomo cepile, ali ne, trajanja dojenja (če sploh dojimo), izbire otrokovih oblačil in prevoznih sredstev. Začne se s patronažno, prijatelji, starši, mimoidočimi… Kar je pa najhuje, je pa to, da smo mamice postale tarča tistih žensk, ki nas naj bi najbolje razumele – drugih mamic.

Živimo v času, ko je internet prisoten vsepovsod. Živimo zasebno življenje in delček tega mogoče pokažemo tudi na spletu. Vpogled v tisti procent družinskega življenja dajejo tudi blogerke, ki pišejo ravno o tem – materinstvu. Vpogled, ki večinoma prikaže samo najlepše trenutke, najbolj izbrane fotografije… Kar je pa tudi prav, saj sami določamo, koliko osebnih trenutkov bomo delili s širšo javnostjo.

Danes sem bežno preletela zapis očitno malce zafrustrirane gospodične, ki je javno obsojala mame, ki so ponosne na te lepe in estetsko izbrane stvari, ki so seveda del materinstva, če si to želimo. Ne razumem, zakaj? Ne razumem, zakaj mame ne bi smele pokazati zadovoljstva, ko s prijateljico v miru (oziroma bolj trušču glasne house glasbe) spijejo koktejl ali dva. Ali šest. Zakaj ne bi smele uživati v skrbno izbranem (dragem ali podarjenem) vozičku, če smo ga s takšnim veseljem izbrale za SVOJEGA otroka. Zakaj ne bi pokazale tistega čudovitega outfita na malčku, ki je bil spretno ujet v objektiv, preden so se nanj prilepile čokoladne ročice?

“Mom Shaming” ni neka novodobna izmišljotina. Vendar je s prisotnostjo interneta in družbenih omrežij doživela nov razcvet. Če si mami, si verjetno tudi članica več skupin na Facebooku. In zagotovo si opazila, kako pogosto se zadnje čase pojavljajo provokativna vprašanja, ki do potankosti opisujejo dejanje neke nepoznane mamice, ki jo je nekdo v najbolj osebni, težki situaciji srečal nekje na javnem kraju in potem njeno situacijo javno izpostavil pred celim Facebookom. “Groza, sem že hotla tja stopit in ji rečt” “Kaj bi ve naredile?” “OMG, kar pred zvočnikom je stala z otrokom” “Rekla mu je, da ni denarja za sladkarije”. itd itd.

Mame – zakaj ste postale takšne tekmice? Zakaj secirate vsako izbiro so-mame? A se potem počutite bolje, ker imate mogoče globoko v podzavesti občutek krivde, da delate nekaj narobe?
Ja, vem, vse smo izčrpane, vse se večino časa počutimo, da ne dajemo dovolj od sebe. Sploh tiste, ki so prvič mame. Verjemi – če te skrbi, ali si dovolj dobra – potem SI dovolj dobra. Skrbi te.
Nehajmo si metati kolena pod noge in preprosto sprejmimo, da je vsaka drugačna in vsaka za svojega otroka želi samo najbolje.

Nekaj točk, kjer opažam največ tekmovalnosti in “obiranja kosti”…

1. DOJENJE

Prvih nekaj mesecev te sprašujejo, ali dojiš in so osebno prizadeti, če ne, po 4 mesecih so že šokirani, kako, da še dojiš. Mama! Vseeno mi je, ali si se za flaško odločila sama, ker nisi želela dojiti, ali pa nisi mogla. Vseeno mi je, ali dojiš 3m ali n-mesecev. Vseeno. To je tvoje telo, tvoja osebna odločitev, na joški imaš svojega otroka, ne mojega.

2. VOZIČEK

Ni moja stvar, ali voziš voziček na kredit, ali si ga dobila po šesti generaciji od sosede. V njem se vozi tvoj otrok. Ima kolesa? Ima varnostne pasove? Ne smrdi po bruhanju in vlagi? Je vozen? Je? Ok, čestitam, imaš primerno prevozno sredstvo. Ali je po zadnji modi in koliko je stal, ni moja stvar. Važno, da je všeč tebi.

3. HRANA

Dokler otrok ni lačen in ne živi od hitre hrane, dobro opravljaš svoje delo. Razumem, da smo si na tem področju zelo različne. Pri prehrani otrok kompliciramo ravno tako, kot pri svoji. Nikoli ne bi zamerila mamici, če bi rekla, da njenemu otroku ne smem ponuditi smokijev, ker tega ne sme jesti. Priznam, glede tega sem pa precej flegma. Dokler mi ne pljuva ven rižote in zahteva Barnija, bom srečna. Moj otrok nima omejenih sladkarij, pa vseeno je vse. Tudi proso, ječmenovo rižoto, celo kakšno vrsto solate, chia puding obožuje, čeprav ni sladek. Je precej zdravo, ker to vidi pri meni. Kljub temu, da mu nikoli ne omejujem dostopa do sladkega. Imam srečo. Pri marsikateri tega ni. Zato ne zavijaj z očmi, če slišiš v parku mamico reči “ne, ti pa ne boš kinderjajčka”, ne delaj zaključkov, zakaj tuj otrok česa ne sme, ni tvoja stvar. Mogoče se je mami odločila, da bodo sladkarije počakale do večje starosti ali je otrok pojedel že celo polico čokolade v Merkatorju tisti dan, ali pa dejansko res ne sme, zaradi zdravstvenih razlogov.
In obratno! Ne obsojaj me, če bom otroku po igri v parku dala v (umazane) roke Barnija, ker ne veš, da je za zajtrk sklatil 3 korenčke s humusom.

4. IGRA

Spet v parku. Vidim dve skupini mamic – tiste, ki sedijo in sproščeno klepetajo, otroci pa (vseeno v bližini) brezskrbno tekajo, mokri in umazani, ker so na Žalah odprli tisto vodno pipo (zakaaaaaj?). In tiste, ki raztresene lovijo otroka in pazijo na vsako potencialno nevarnost, da se mu ne bi kaj zgodilo. Razumem obe. Mogoče prvo celo bolj. Drugi se večinoma pridružujem le zato, ker se kot first time mommy včasih vseeno bojim obtožujočih pogledov drugih “popolnih” mamic.
Katerikoli skupini pripadaš, v redu je. Tvoja odločitev. A vseeno z otrokom ne bo nič narobe tudi, če bo imel nekaj krvavih prask na nogi.

 

5. RISANKE

Čim se v kakšni od prej omenjenih skupin odpre ta debata, že pečem kokice. “Že samo minuta risank bo otroku stopila možgane”
Ja, pa ja. Čisto vsakič se začne vojna. Če si se odločila, da tvoj otrok ne bo gledal TV-ja – ok. Če mu prižgeš risanko, da zjutraj spiješ kavo in skadiš cigaret (uuuu, še ene kokice), OK! Verjetno imamo vse toliko soli v glavi, da nam je jasno, da se cel dan ne sedi pred TV-jem. In risanke ne nadomestijo ure igre. Takšno grozno obsojanje zaradi ene škatle s premikajočo sliko…

 

6. “ŽIVIM ZA OTROKA” MAME in “NISEM POZABILA NASE” MAME

Yikes. Odkar sem mami, sploh ne smem več reči, da bi šla kdaj kam sama. Ali se ga napila. Ali se zaprla za en vikend k prijateljici, jedla pice, pila radlerje in gledala maraton serij. Wake up – ko imaš otroka, se življenje ne ustavi. Vsaj zame se ni – delam na tem. Zato prosim, če te jaz ne obsojam, ko pozabiš na vsa poznanstva in partnerja, ko dobiš otroka, ne obsojaj mene, ko bom v soboto zvečer, medtem ko bo J. varno v varstvu, nekje v centru pila drugi koktejl.

“Kje pa najde zjutraj čas, da se tko zrihta pa namala?” “Ziher ma tamauga kje zaprtga medtem ko se pedena”.
Ja, ker če poskrbiš za notranjo IN zunanjo lepoto, si že neodgovorna mama, ki jo skrbi samo njen videz. Jaz pravim – srečna mama, srečni otroci. In če moje podočnjake skrivata dve plasti pudra, da me odsev v ogledalu ne opominja, kako zelo utrujena sem, sem srečna še bolj.

Po drugi strani pa tudi ni potrebe po obsojanju preobremenjenih mam, ki grejo po mleko v trgovino z razmazano maskaro, popackanimi pajkicami in z ogromnimi podočnjaki. Tudi takšna sem kdaj. Včasih so prioritete postavljene malo drugače.

 

7. WORKING / STAY AT HOME mame

Zadnja, a najbolj boleča točka, ki se precej navezuje tudi na šesto.
Kolikokrat me prav zaboli, ko sledim kakšnemu pogovoru, ki se dotika časa v vrtcu, dela, odsotnosti. SLUŽBENE odsotnosti! Presedlo mi je poslušati očitke mam, ki pravijo da se je zaradi otroka potrebno odreči karieri (nekaj o tem sem pisala tudi TUKAJ) in ga po 4 urah iti iskat v vrtec, če sploh je v vrtcu. Da ne bo predolgo v luštni družbi sovrstnikov, ker mu samo starši lahko ponudijo kvalitetno druženje. V veliko primerov tudi slednjega ni.
Če uživaš v tem, da si “samo” gospodinja in te to veseli – super. Vendar moj otrok ni za nič prikrajšan, če v osmih urah dopoldne poskrbim za najino prihodnost in sproščeno uživava v preostanku dneva.

 

Verjetno bi se spomnila še česa, pa pišem tale članek ob pol enih ponoči. Vzgoja otroka je naporna. Raje si pomagajmo s kakšno toplo besedo, kot pa da obsojamo izbiro in odločitev drugih mamic, ki razmišljajo drugače. Konec koncev je vsaka odgovorna za svoje življenje in dokler otrok hodi spat srečen, ni pomembno, kako je oblečen, kaj je, v čem se vozi in ali na Instagramu objavljaš kruto realnost ali samo lepše, polikane in čiste trenutke.