Že kar nekaj časa razmišljam, ali bi, ali ne… Bom zaradi tega izpadla “požrtna”, zaprta, si bodo mislili, da kar naenkrat nočem več pomagati?

Da razložim… Zadnje mesece delam non-stop. Občutek imam, da sem konstantno priklenjena na telefon in računalnik, komentiram objave, odgovarjam na sporočila, odgovarjam na emaile… Kadarkoli me kdo vpraša, ali imam čas, odgovorim, da delam. Zakaj za vraga imam potem občutek, da nič ne naredim? Zakaj se to delo v takšni meri, kot mi krade čas, ne pokaže tudi na TRR-ju?!

Mojim “visokopetkaricam”, članicam naše podjetniške povezovalne skupine “Visoke pete, visoki cilji” se moram zahvaliti za marsikaj. Predvsem za to, da sem se ravno zaradi te skupine lahko osredotočila na tisto, kar me res veseli. Poučevanje in izdelava spletnih strani. Od marketinga, kot vodenja kampanj za podjetja, se poskušam počasi odmakniti, vseeno pa odgovarjam na vsako možno vprašanje, povezano s to temo, zadnje čase se je pa na dnevni bazi začelo dogajati, da dobivam v sporočila po 5 vprašanj na dan. Analiza tega, analiza onega, kako bi popravila to, kako naj to napišem, kako naj začnem s spletno trgovino…. Nabere se. Ne me razumeti narobe, z veseljem pomagam. Ampak začelo se je dogajati, da zaradi teh uslugic kdaj zanemarim kakšno stranko, ali še huje – svoje privatno življenje (ki ga zadnje čase skoraj več ni).

Nekaj dni nazaj sem naredila kratek eksperiment. Na vprašanja sem odgovorila, res površno, toliko, da sem bila v max 5 minutah konec, na koncu pa dodala opis delavnice, ki bi tem podjetjem/osebam prišla prav, kjer bi razčistili in podrobno odgovorili na ta vprašanja, ter dejansko tudi sestavili marketinški načrt, analizirali spletno stran… Ali pa enostavno povedala ceno, koliko bi prišel takšen popravek na strani. Rezultat? Od 13 sporočil, sem dobila 3x “hvala” (in nič več), 4x “hvala, tega pa ne rabim” in 5x brez odgovora. Sploh. Seen. 1 sama prijava na delavnico.

To se pa ne dogaja samo online. Že nekaj časa nazaj sem dobila “klic na pomoč” dolgoletne znanke, ki je bila tudi sama dolgo v biznisu. Hitra kava, predelali problem, še sama je izpostavila, da ona ne mara deliti zastonj nasvetov in tega nikoli ne stori. “Dobro,” sem si mislila “bo vsaj razumela glede plačila za ta čas in ne bo komplicirala.” Kaj se je zgodilo? Seveda, ko sem jo po končani kavi po telefonu vprašala, kam ji pošljem račun, več ni potrebovala moje pomoči.

Če bolje pomislim, mi v takšnih situacijah sploh ni težko postaviti cene. Ja, fajn mi je pomagati. Lepo se mi zdi vračati znanje, ki so mi ga razni mentorji predali nekaj let nazaj na isti način. AMPAK! Ne za vsako ceno. Prišlo je do točke, ko je tega res že preveč in to od oseb, ki pridobljenih informacij, za katere drugim seveda računam, NE CENIJO. Znanje, ki ga imam, sem plačala. S seminarji, tutoriali, s svojim prostim časom, ki sem ga porabila za neskončne ure brskanja po Googlu. Kar počnem, je moj življenjski stil. Rada to delam, rada ostajam v koraku s časom na svojem področju, izobraževanje v te branži mi nikoli ne predstavlja napora. A vendar – jaz sem za to prostovoljno porabila nekaj let. Od odvetnika, ki je znanje dobil na faksu, verjetno tudi ne boste zahtevali brezplačnega zastopanja na sojenju?

Seveda bom še vedno pomagala članicam skupine (moje in drugih). Nasveti, odgovori na vprašanja… Ob osebnem kontaktu, ki zahteva tudi bolj poglobljene odgovore in približno uro, dve mojega časa, pa bo zraven prišel tudi račun z urno postavko.

Sem zaradi tega zdaj “nesramna”? Ne, to se bo seveda zdelo samo tistim, ki povsod iščejo samo zastonj stvari. Na srečo lahko rečem, da se mi je posel tako razširil, da lahko kakšno stranko tudi odklonim. Žal pa na račun tega ne morem biti v prostem času vedno “dobrodelna”. Služba je služba, družba je družba, ali kako že gre? No, pa ne vedno, na srečo sodelujem s samimi super puncami! 🙂

Kako je pa s tem pri vas? Imate postavljeno mejo, kdaj se gre samo za “nasvet” in kdaj za “skrito uslugo”?

 

Pa lep večer! <3