Ko sem bila otrok, sem komaj čakala, da odrastem. Verjetno ni otroka, ki si tega ne bi želel. Komaj sem čakala, da bom lahko hodila spat, kadar bom želela, jedla, kar mi bo pasalo, tudi, če bodo to samo sladkarije, šla bom, kamor bom hotela… Ne samo, da sem to svobodo preveč poveličevala, izkazalo se je, da sem imela o tem popolnoma napačne predstave.

Spomnim se, da sem mislila, da vsak odrasel dobi kreditno kartico z neomejeno denarja, ki ga zapravlja po ljubi volji. Da ko postaneš mami, dobiš neverjetne moči, primerljive z nadnaravnimi sposobnostmi superjunakov –  na primer oči, ki vidijo čez stene in za hrbtom. Ok, za to je kriva moja mami, ker se je vedno ob “pravem” trenutku iz sosednje sobe zadrla “Vidim te, Valentina!”. VEDNO, ko sem počela kaj slabega. Ali pa neverjeten sluh, saj je najine nočne klepete na najnižji frekvenci slišala iz njene spalnice na drugem koncu stanovanja (sumim na skriti mikrofon!). No, pa moja naljubša – zmožnost, da pričara izgubljene predmete, ponavadi tiste, ki so me najbolj zamotili in so bili moji najljubši. Navadno so izginili takrat, ko bi morala kaj narediti, pa nisem. Mamina čudežna moč jih je pa pričarala ravno takrat, ko je bila naloga opravljena. Hm… No, mami, zdaj razumem, zakaj so izginjali. 😀

Doma ne živim že skoraj od 14 leta, saj sem v šolo “pobegnila” v Ljubljano in tam tudi ostala. To naj bi pomenilo, da bom hitreje odrastla? Ja, mogoče. Me je pa precej zadelo v srce, ko je ob ležernem sprehodu z vozičkom en fantič za mano zaklical: “GOSPA, lahko pobožam kužka?” Gospa? Od kdaj? Smešno, kadarkoli se kje pojavim z otrokom, sem gospa. Če sem urejena, seveda. Če sem bolj športna in brez mejkapa, me sprašujejo, ali sem na igrišče pripeljala bratca. Brez otroka še vedno izgledam kot 17 letna smrkljica.

Se počutim odraslo? Sploh ne.

Malce me je zadela realnost. Ko sem rodila sina, nisem dobila nobenih čudežnih moči. Prvič sem ga komaj upala prijet. Nisem vedela, kaj naj z njim počnem. Joka, kaj zdaj? Še nikoli v življenju nisem toliko googlala, kot takrat.

“is it normal if the baby poop is green?”

“what does my baby want?”

“when should I change the diaper?”

“will I squish the baby if I sleep with him?”

Od takrat naprej sem Googlu dnevno zastavila najmanj 150 vprašanj. Kje so zdaj tiste magične mami moči??

Še vedno nimam pojma. Še vedno pozabim vzeti iz stroja mokra oblačila, dokler ne zasmrdijo. Še vedno puščam marmelado odprto na pultu. Še vedno pride dan, ko spijem samo kozarec kokakole. In jajca jem brez kruha, zraven pa seveda pijem. Zraven sladoleda tudi pijem. Tudi, če me potem boli trebuh. Še vedno bi najraje poklicala mami, da me namesto mene naroči pri zobarju.

Precenjevala sem tudi to, da si lahko sama določim čas za spanje. Včasih sploh ne grem spat. Včasih bi spala cel dan, pa ne morem, je treba delat. In to, da nimam nobenega, ki bi mi rekel, naj jem normalno hrano pač pomeni, da včasih vstanem sredi noči, grem do hladilnika in si na debelo rezino Poli iztisnem 3 žlice majoneze in pojem kar tako. Ali odgriznem “košček” masla. In pijem mleko iz tetrapaka. Včasih bi res rabila nekoga, ki bi mi kot otroku povedal, da če pojem celo škatlo piškotov, me bo bolel trebuh. Saj ne, da tega ne vem. Pa vseeno to naredim, ker sem odrasla in lahko. Čeprav me potem boli trebuh. F*ck it. I’m an adult.

In kar je najhujše… stvari, ki so mi bile v mlajših letih kazen… So mi sedaj v največji užitek. Z veseljem grem prej v posteljo, če imam čas (poleg otroka in espeja malce težko), z veseljem ne grem žurat, ali pa sploh iz hiše! Kako se stvari obrnejo.

Če bi vedela, kako hitro bo prišlo… bi malo bolj uživala v otroštvu. 🙂