Danes sem prejela ljubko sporočilo, da moj blog sameva že 11 dni. Wow, nekdo dejansko šteje? 🙂 Tako ali tako sem imela namen ta teden napisati objavo o nečem, kar je zame res ogromnega pomena.

Ampak teden je hitro minil. Statistika tedna?

2 projekta. Eden mini dokončan, drugi se je zakompliciral v takšne globine, da mu že drugič podaljšujem rok. Oprosti, draga najljubša stranka. Tudi meni to RES ni v veselje.
3 popolnoma neprespane noči. Torej, začetek dela ob 10 zvečer, spat ob 9 zjutraj. Za 2 uri.
SAMO 1 REDBULL! Želodec mi bo hvaležen, da se tokrat raje nalivam z zelenim čajem.
Dnevi z vročino: 2.
Iskanje stanovanja? Še vedno neuspešno.
Dobre novice? Najmanj ena!! Ampak jih šteje za deset.

Starejše, bolj izkušene kolegice me že od začetka opozarjajo, da si bom s takšnim tempom sesula sistem. Na začetku se mi je zdelo neumno, “ah kje, saj sem celo gimnazijo prebedela, skoraj nikoli nisem imela samo ene službe naenkrat…”, toda bolj, kot so meseci minevali, bolj se mi je dozdevalo, da imajo prav. Ja, res je, v srednji šoli je šlo. Na faksu je šlo. Vendar takrat popoldne nisem rabila po otroka v vrtec in preživeti popoldneva z njim. Ali prebedeti cel vikend, ker med vikendi ni bilo vrtca. Zdaj pa, ko to pišem, komaj držim oči odprte. Pa sem spila eno energijsko pijačo in ura ni še niti blizu moji običajni uri za spanje.

Težave imam s projektom, s katerim se ukvarjam zadnje tri mesece. Pri najbolj pomembnih točkah so se pojavili problemi pri orodjih, ki so potrebna za izvedbo določene operacije, kar se trudim rešiti zadnji teden. Nazadnje sem prebedela eno noč samo za raziskovanje opcij, brez, da bi zapisala eno samo besedo!

Odkar sem odprla podjetje, vedno po neprespani noči zbolim. Takoj zjutraj. Ne vem, ali ima kaj opraviti s tem, da sedim v kuhinji pri odprtem oknu, ker skurim celo škatlo cigaretov, ali ker se preveč obrenenim. Ali oboje. Skratka, vedno zbolim, vedno se dokaj hitro poberem. Odspim dve uri in sem ok.

Zadnja budna noč je bila v petek. Sesula sem se. Enostavno nisem več zmogla. Komaj sem zdržala tistih nekaj ur s sinom, preden sva se oba zvrnila v posteljo že okrog 11. Na srečo ga je popoldne prevzel njegov oči in sem samo nadaljevala spanec. Do današnjega poznega dopoldneva. 20 ur spanca. Še danes so mi oči lezle skupaj vsakih 10 min. Nepredstavljivo utrujena, brez koncentracije… Dejansko komaj pišem ta zapis, a moram, ker moram danes nujno nekaj dati iz sebe.

Veliko delam z mamicami. Redno zaposlenimi, podjetnicami, ženskami, ki gradijo svoj posel, svoj brand. Vse so utrujene. Komaj najdemo čas, da se ujamemo. Ne planiramo več kave “naslednji dan”, ampak “naslednji mesec, ko se sprostijo projekti”.

Žalostno, a po eni strani ne tako zelo. Uspeva nam!

In kljub te nečloveški izčrpanosti, sem hvaležna. Da sem v zadnjem letu imela toliko energije, ki sem jo črpala iz ne vem kje, da sem prišla do tega, kjer sem sedaj. Da sem imela priložnost delati na toliko projektih, se družiti s tako čudovitimi ljudmi, da sem imela ta edinstven vpogled v vse moje strasti, v katerih sem se dodobra preizkusila iz vseh vidikov… Da sem odkrila, kaj si v življenju želim in kaj ne. Katerega balasta se želim znebiti, v zasebnem in poslovnem življenju in katera področja me kljub finančnemu plusu sploh ne veselijo toliko.

BlondBerry, spletno trgovino s čudovitim konceptom, ki sem jo gradila od februarja, sem ta ponedeljek predala v druge (blond) roke. S težkim srcem sem prodala, ampak sem čutila, da moram.

Ponovno sem se zaljubila v mojo prvo ljubezen – marketing in PR. In ko sem na poslovnem področju ustvarila prostor za spremembe, se je pojavil razpis za delovno mesto, ki mi je pisano na kožo. V ekipi, ki jo človek zlahka vzame za svojo. Prijavila sem se brez posebnih pričakovanj.

Ravno zaradi tega me je klic Urške en dan pred oddajo materialov za preizkušnjo tako presenetil. Z največjim veseljem sporočam, da me od ponedeljka naprej ne boste več našli na Einspielerjevi, ampak se selim skoraj čez cesto. k Sideri, butični agenciji za PR in marketing.

Vesela? Neskončno! Kljub temu, da bom verjetno izgubila delček svobode, ki jo ponuja espe, se veselim dela na področju, ki me je potegnilo vase pred približno petimi, šestimi leti, ko sem se kot dijakinja prvič srečala z vsemi buzzwordi na področju social media marketinga in PPC kampanj. Pogrešala sem kreativno delo, saj sem bila preobremenjena z vso birokracijo, iskanjem strank, delom na (preveč) različnih področjih… Tako hitro je prišlo do trenutka, ko so bili moji možgani tako preobremenjeni, da sem se večkrat na dan vprašala “pa kaj mi je bilo tega treba” (tudi, če sem takoj naslednjo sekundo našla odgovor).

Ponedeljek je čas za nove začetke. In nov začetek – bo. Sidera pomeni zvezda. Edini tatu, ki krasi mojo roko, je majhna zvezdica. Simbol, ki sem si ga dala vrisati v kožo pri šestnajstih. Prav takrat, ko sem bila v nekem groznem obdobju, ko sem potrebovala nov začetek. In sem ga dobila, takrat – in sedaj. Naključje? Verjetno, za tiste, ki pa verjamete v višje sile vesolja, pa verjetno ne. No, se veselim takšnih razlag. 😛

Kar me je pa pri puncah najbolj pritegnilo (poleg sharanja ljubezni do kave), je pa sproščenost. Iskrenost. Vizija podjetja, ki ne “rine” umetno v višave, ampak se trudi ostati v pristnem stiku s strankami. Poleg neverjetne energije, so pa prav vse mamice. Mamice, ki so prekleto dobre v tem, kar počnejo.

Shout out to us all!

Foto: Urška Golob