Mojega bloga nikakor ne dojemam kot kanala, kjer bi delila neke grozno težke družbenokritične zapise o stanju gospodarstva v naši preljubi Alpski deželici. Edina tema, ki jo redno perem in brcam v genitalije družbe, je položaj žensk, mater, v poslovnem svetu.

Tudi nikoli nisem želela zaiti v neke zelo težke debate, saj sem mnenja, da negativa privlači negativo in kljub temu, da je potrebno neke probleme v družbi odpraviti, ne želim o njih debatirati ob koncu stresnega delovnika, ko bi si morala spočiti možgane. Ampak, ko mi poči, mi pa poči!

Stanovanja ne iščem prvič. Vedno sem ga dobila z lahkoto, v prvo. Kot študentka. Imaš denar s sabo? Super, tvoje je. Piješ, kadiš, se drogiraš? Ma v bistvu me sploh ne zanima, samo ne podri vrat od skreta in ne teži tečni sosedi. Plačaj ob roku in imaš mir. Verjetno je bil profil stanovanj drugačen, niso bila ne ohranjena, ne lepa, ne prostorna. S tečno lastnico, ki je živela v isti hiši, ali pa s cimri faliranimi študenti, ki so ga cele noči pili. Obe skrajnosti slabi, ampak vsaj dobila sem stanovanje. Preživela.

Ko sva s fantom iskala stanovanje s psom, sva ga dobila brez problema. Celo s psom! Prekleta sreča, sedaj, ko pomislim za nazaj. Zdaj sploh ne upam pomisliti, da bi se selila še s psom, saj mi je slabo že samo od branja komentarjev v znani FB skupini, kjer je največja “borza” stanovanj.

Ob čemer se mi pa res obrača želodec, šibka točka, kjer se pokaže vsa pokvarjenost in egocentričnost današnje sebične družbe je pa najemanje stanovanja z otrokom. Še posebej, če si sama. Družine verjetno še kar najdejo.

Da sploh ne omenjam, koliko časa “tipam” trg in počasi iščem stanovanje. Od 100 bi jih mogoče dobila 5, preveliko, prestaro (previsoki stroški torej), preveč oddaljeno, predrago, prevlažno. Nič res primernega življenja z otrokom ali mojemu bugetu prijazno (ma kaj prijazno, vsaj da mu reče živjo in hvala, osnovni bonton).
Nič zato, bom že nekaj našla, ko se bo RES mudilo. E – kl*nc te gleda, precenjuješ se, draga. NIČ, NADA, NIENTE, NOTHING!

Nekaj veleumnih odgovorov, ki sem jih bila deležna pred kratkim:
– “Žal, samo za študente! *pip*pip*pip” (Gospod iz oglasa, v katerem je pisalo, da je stanovanje namenjeno zaposleni osebi, odgovor je sledil, ko je v ozadnju slišal verjetno ne tako prijetne zvoke iz otroških ust, sekundo pred tem sva pa vodila normalen, vljuden petminutni pogovor)
– “Aha, otroka imate? Nič nebo, mož hoče v stanovanju dve študentki. *pip*pip*pip*pip*” (Bravo, pametna teta, pripelji možu dve študentki v hišo)
– “Aha, otroka imate? Ma veste kaj, raje vidim, da mi študenti zasmradijo stanovanje, kot da poslušam otroka, ki se mi dere spodaj in uniči stanovanje.” (Ja, moj otrok je terminator. Po zajtrku kaka nuklearne bombe in dela random luknje v steni, da nama ustvari več sončne svetlobe v prečudovitem polkletnem stanovanju, ki ni vreden pol denarja, zapisanega v oglasu)
– “Prinesli bi najemnine v naprej? Ma saj ni denar problem, bomo raje dali študentu.” (Because….? So bolj zanesljivi, for sure. Ponovno oglas, ki je zahteval *zaposleno* osebo)
– Miljavžnt odgovorov v smislu: “Vam sporočimo jutri.” (in ne sporočijo jutri. Po možnosti izklopijo telefon, se ne javljajo, ga povozijo z buldožerjem, karkoli, samo da nikoli več ne vstopiš v stik z njimi)

in zmagovalna, ki mi še zdaj požene vse preostale kocine pokonci in v meni začne nabirati uničevalne mama-bear moči:

– “Podgane lažje spraviš iz stanovanja, kot otroka.” (Po 10 minutnem pregovarjanju in obljubljanju, da bo najem potekal, kot je treba in ne bo ne vem kakšnih problemov… Hvala lepa.)

Ne razumem, res ne razumem. Ali pa? Verjamem, da je bilo v starih socialističnih časih lažje vsem tem srečnežem, ki so stanovanja podedovali ali dobili v času, ko si ga lažje kupil kot Milko iz germanskih državic. Še razumem starejše negrače, ki se bojijo za svoja velecenjena stanovanja. Ampak mladi, ki so bili v naši situaciji, še večji kensli! Zavrnitve ne prihajajo samo s strani odovelih babic, ki jim je dolgčas v življenju, ampak od ljudi, ki imajo svojo družino, mlado družino, ki bi z malo (ne)sreče bila lahko na mestu teh mamic, ki brez uspeha iščemo stanovanja.

In človek se vpraša, kam gre ta svet… V maloro. Dokler bo gledal vsak samo na svojo rit. In dokler bodo podgane bolj zaželjene v stanovanjih, kot otroci.