Verjetno vse ne boste vedele, o čem govorim in me bo v popolnosti razumela samo tista, ki se je v eni točki v življenju že znašla sredi kaotičnega vrtinca, ko se začne podirati vse. Orkan je prišel v mojo na videz popolno vasico in porušil hiše do temeljev. Jaz pa sem samo stala na hribčku, opazovala in se smilila sama sebi, kako je možno, da se to dogaja ravno meni. Kdo vse je kriv, da se mi počasi sesuva ena hiša za drugo? Rabila sem kar nekaj časa, da sem dojela, da je uničujočemu orkanu pravzaprav ime Valentina.

Ko sem doumela, da sem kriva sama, kjub temu, da je bil “izvajalec” nekdo drug… Sem sama sebi kopala jamo. Samo lopato sem dala v roke drugemu. Oziroma sem dovolila, da si jo je vzel.

Kar me je uničevalo, je bila moja pasivnost. Veliko lažje je prepustiti odločitev nekomu drugemu in s tem tudi predati odgovorost za posledice. Med tem pa seveda pozabljamo, da bomo posledice občutile me same, ne drugi.

Ko sem se torej odmikala od vsega, kar me je prej veselilo, se zapirala v delo, izgubila super priložnosti, ker nisem mogla izpeljati stvari do konca, dovolila nekomu drugemu, da mi je s konstantnim pregovarjanjem in prepričevanjem ukradel celo noč spanca, tudi če na daljavo… sem škodovala samo sebi. Pika na i je bila nekaj dni nazaj, ko sem zadevo, za katero sem delala več kot en mesec, izpeljala ne dovolj popolno, ker sem zabrisala mejo med osebnim in poslovnim svetom. Moj drugi wake up call letos.

Za mano je mesec poln sprememb. Fizično in mentalno sem na čisto drugi lokaciji, še vedno sem presenečena, da sem našla svoje “moške žogice” in spakirala prave in mentalne kufre in si dovolila nov začetek. Se soočam z orkanom, čakam da mine in pripravljam ekipo, da saniramo opustošenje. Brez strahu. Namreč – ko se enkrat podre cela vas…. imaš popolno lokacijo, da postaviš novo mesto.

Če ste čakale, da bom povedala kaj pametnega… Move on to the next blog. Samo spljuvati sem morala, kar me je žgalo v sebi toliko časa. 🙂