Po dolgem času pišem članek čisto jezna. Ma kaj jezna, besna.

Dva dni nazaj sem v najbolj awkward momentu dobila napad bruhanja. Verjetno posledica povečane kvantitete preživetega časa v družbi vrtčevskih otrok. Poleg dejstva, da sem trenutno sama za vse, kar pomeni, da če bruham na 5 min, tudi otroka ne morem odpeljati v vrtec, posledično se pa cel dan vrtim v krogu rahlih dremežev, vlečenja za roko dol s kavča in simultano prošnjo za “cokoladnega mlekca”, klicev, ki jih nisem najbolj vesela in biznis klicev, ki sem jih skoraj še manj vesela. Poleg tega, da urejam stanovanje in se mi ob pogledu na škatle po enem mesecu skoraj že meša.

Zakaj zdaj tako udarjam po tipkovnici?
Včeraj me je bolj ali manj razveselila omemba mojega zapisa na Siol.net (ČLANEK), kjer je (legenda) Mazzini udihral po našem slovenceljskem jamranju o tem, da nimamo 10 minut časa zase. Plod debate na naši VPVC konferenci. Kljub temu, da bi zapis nekako lahko prebrala tudi z negativno noto, sem se mu klanjala. Danes bi mu najraje poslala belgijsko bombonjero in tist instagramabilen črn flowerbox s fukiš rdečimi vrtnicami.

Ja, f*ck it, NIMAM 10 minut časa zase! No, lažem, jih imam. Ampak imam potem noro slabo vest, ker me čaka gora cunj, škatle za razpakirat, otroška sobica za prebelit, miljon neodgovorjenih emailov, biznis klici na vsakih 5 min kljub temu da je moj uvodni pozdrav “bruham, a je nujno?”.

Mi je jasno, da sem espejevka in lahko pozabim na svoje zasebno življenje (če mi to ni bilo jasno že en mesec nazaj, ko sem začela opremljat novo stanovanje), ampak KJE SE VSE TO KONČA?!

Poleg poslovnih klicev, ki včasih (razumem), ne morejo tako z lahkoto počakati, imam kup neodgovorjenih osebnih sporočil ljudi, ki očitno ne razumejo, da kljub razvoju tehnologije, telefona nimam vsajenega v rit, modrozobega zvočnika v ušesu in mikrofona pod zalivko v zobu. Oprosti, ampak čisto brez slabe vesti se lahko odločim, da na sporočilo ali klic NE ODGOVORIM!

Bodisi sem preutrujena, bodisi prezasedena, bodisi se pač nočem odzvati. Nima veze.

Popolna dosegljivost je kar naenkrat postala absolutni minimum in če se mi ne bruha od trebušne viroze, ali karkoli že imam, se mi bruha od tega tehnološkega suženjstva. Dovolj, da že delam na spletu in v virtualnih mrežah, svojega življenja pa tam ne rabim živeti.

Me rabiš? Z veseljem sprejmem obisk s sveže skuhano domačo kurjo juhico ali Milko s piškotom za hude čase. Do takrat pa – grem offline in pokukam na splet, ko bo pasalo meni. Verjetno, ko bom naslednjič letela objemat mojo bestfrendico te dni – WC školjko.

Adios and with <3,

V.