Ja, sem. Priznam. Moje ime je Valentina in sem kešp*čka.

Rada imam lepe čevlje, rada pogledam lepe črne oblekice na obešalnikih, zasvetijo se mi oči, ko vidim kakšen hud tech gadget. Hud Range Rover in se mi že tresejo kolena….

… ker komaj čakam, da bo nekoč v moji garaži.

Itak, da sem kešp!čka, a ti nisi?

Prosim, poberi čeljust s tal in se zberi. Vem, da ti ni jasno, zakaj “žalim” sama sebe.

… ker se ne.

Keš9ička sem, ker sem rabila še predolgo časa, da sem dojela ekonomski vidik posla. Kot je rekla moja draga prijateljica, glede ženskih odnosov – vse se bolj ali manj na glas zgražajo, če pokažeš zobe, ali pa niti ne zobe, samo če pokažeš, da od posla dejansko nekaj dobiš in ne “delaš za bleščice” in lepe fotkice.

Predolgo sem “delala za bleščice”, predolgo spuščala cene, predolgo sem delala za imiđ in reference. “delala” cele dneve, se zvrnila izmučena kot cunja v posteljo, ko pa sem potegnila črto, sem imela občutek, da delam v dobrodelne namene.

Že dolgo ni več tako. Če ne prej, sem še tisto končno ostrino dobila, ko sem naredila enega največjih korakov v življenju in odkorakala iz dela življenja, v katerem se nisem dobro počutila.

Zdaj, ko se projekti večajo in množijo, večkrat ujamem kakšno besedo, ki je namenjena meni, mogoče malo bolj posredno. Veliko stvari naredim v pomoč drugim in pospešeno delamo na zavodu, ki mi bo podaril nekaj nasmehov na obraz, ker bom vedela, da sem naredila nekaj dobrega v smeri zaposlovanja tistih, ki do tega najteže pridejo…. Kljub temu pa so ljudje presenečeni, ko pri nekem projektu, ki je bil v začetnih fazah popolnoma free in v korist vsakemu, ki je pokazal malo volje, začnemo govoriti o monetizaciji dosedanjega dela.

“TOLIKO ti ostane? A ne bi potem dala kart ceneje?”  Ni pomembno, koliko empatije je v meni in razumem denarne stiske, pa še vedno se je dalo z mano dogovoriti v obojestransko korist, NE BOM IN NE ŽELIM več spuščati cen, kvečjemu dvigovale se bojo. Ja, takšna kešpička sem. Pa sem lahko. Ker sem 6 let jaz metala denar drugim institucijam, da sem nabrala potrebno znanje, vrgla denar v spletne požiralnike, ko sem testirala kampanje, posvetila svojemu delu ves prosti čas, ki ga imam. Živim za svoje delo in živim, kar delam. Ampak ne z namenom, da bom dobra vila.

Z namenom, da bo nekoč prišel dan, ko bom lahko po želji poslala vse v k00rac in se usedla brez kakršnekoli prtljage na letalo za kamorkoli brez skrbi, kaj bom tam počela in kako dolgo. OK, močno karikiram, but you get the point.

Delam za to, da si ustvarim življenje, ki si ga želim. Ja, to so lepi čevlji, lepe obleke in črn Range Rover v garaži, poleg njegovega švaba. Med drugim. Prvotno pa za to, da se lahko znebim drugih materialnih in nematerialnih skrbi v življenju. Služba mi nikoli ne bo v breme, ker obožujem to, kar delam. Ne predstavljam si, da bi delala karkoli drugega.

Tako da ja, sem kešp!čka. Ampak me ne zanima, koliko služiš ti, koliko služi kolega, koliko bo služil moški ob meni, ta denar meni ne plačuje položnic.

Zanima me izključno, ali JAZ zaslužim dovolj, da sledim svojemu cilju. In predvsem – ali uživam v tem, kar mi ta denar prinaša.

Bodite pametne in bodite kešpi#ke. Če vas osrečuje samo kavica s prijateljico enkrat dnevno in poln hladilnik za družino, poskrbite za ta minimalen cilj. Če si pa želite lukzuzen dopust na 2 meseca, bodite dovolj velike keš&ičke, da boste ta cilj dosegle!

PS: Vse imamo ultimativni cilj preskrbeti družino in otroke in z igranjem žrtve – sori – to težko dosežeš. Obrekovanje blondinke z rdečo šminko in zgražanje nad obnašanjem in načinom samopromocije (ej, ne govorim o sebi! I’m talking about THE DD.) krade samo TVOJ čas. Čas v katerem bi lahko naredila veliko koristnega. Ne kritiziram konstruktivne kritike, ki je padla v eni debati, temveč nepomembne komentarje, ki so tam samo za celjenje rane, na katero je komedijantka pametno pritisnila.

 

With <3,
V