Izgorelost je v današnjem času že nekaj vsakdanjega. Ne občutijo je več samo “overworked” moški, ki preživljajo družino, niti ne več samo mamice, ki poleg skrbi za gospodinjstvo in otroke skrbijo tudi za svojo prezenco in kariero. Ne, izgorelost je rak današnjega časa, ki je napadel skoraj vse demografske skupine – tudi mame, ki so “samo” doma, najstnike, ki so pod konstantnim pritiskom v šoli in konstantnim pritiskom pričakovanj družbe, predšolske otroke, ki skorajda ne poznajo več normalnega otroštva, delno zaradi previsokih pričakovanj nekaterih staršev in njihovih želja po stalni zapolnitvi vsakega delčka časa s krožki, glasbenimi šolami, učenjem trendi jezikov, ki otroka prisilijo k fokusiranju na določeno zadevo ob določenem času, kar jim pa nekako odvzame tisti prosti čas, v katerem se oblikuje otrokov jaz – neprisiljeno. Nikakor ne govorim, da so dejavnosti, krožki in učenje slabi – definitivno podpiram in tudi z J. imava doma vsak dan, če je le mogoče “angleško urico”, kmalu bova izbrala tudi kakšno redno športno aktivnost. Ne, govorim o skrajnem ekstremu, v katerega so nekateri otroci prisiljeni, ker imajo tudi starši nečloveški urnik in jim organizacija otrokovega časa podari nekaj ekstra časa za njih. Ali so pa pač kontrol friki.

Skratka – izgorelost opazimo povsod. Lahko bi rekli, da je izgorelost celo nova modna muha – na spletu beremo bloge mamic nosečk, ki delajo dokler ne letijo na porodno posteljo, scrollamo po Insta feedu “instapodjetnikov”, ki prikazujejo delovni dan od 6-22h kot edini recept za uspeh, počutimo se slabo, ko si vzamemo čas zase, ker zaradi fleksibilnega urnika freelancerjev in espejevcev nimamo občutka o dolžini delovnega dneva…

Ampak deloholizem ni bahavost. Deloholizem je težka, TEŽKA preizkušnja, ker te pripelje do roba tvojih zmožnosti, ko si nakoplješ veliko veliko preveč, kot tvoje telo dejansko zmore prenesti, ker um misli, da lahko. A pozabljamo na vse malenkosti, ki se vrinejo vmes med perfektno splaniran urnik in podrejo delček urnika ravno toliko, da zamajejo celoten načrt, ki se razteza mesece in mesece vnaprej.

Nekaj mescev nazaj sem si po tretjem ali četrtem (who counts) burnoutu tisto leto obljubila, da je čas za spremembe. Da je čas, da začnem poslušati samo sebe in si vzeti čas zase, za otroka, se ponovno našla v svojih hobijih, prebrala kakšno knjigo. In mi je dejansko uspevalo. Celo zaspala sem ponavadi kar z J.-jem. Zavrnila večino projektov, ki mi niso bili pisani na kožo in iskala področja, ki mi dejansko ležijo in ob katerih se mi ni obračal želodec. Fun times.

Dokler nismo začeli delati na teh večjih projektih, ki so mi ponovno prevzeli celoten delovni dan, ki sem ga uspela skrčiti na 8 ur. Dokler ni prišel čas, da moji projekti preidejo iz idejne faze v produkcijsko. Dokler nisem spet preživela dnevov in noči z delom v glavi. Spet uvedla delovne večere in zmanjšala ur spanja. Isti dan po manjši operaciji trmasto odšla nazaj v pisarno. In seveda teden kasneje fasala zaplete.

Katermu k… na čast? Ker zamujam z določenimi zadevami in me peče vest, ker mi trga možgane ob misli na nedokončano delo in preostale neizpolnjene obljube, ker spet tekmujem sama s sabo in iščem najhitrejšo pot do tega, da dokončno uredim življenje za naju z J. in porihtam tudi zadeve, ki se vlečejo še vse od ločitve.

Danes mineva teden od obiska bolnišnice, po katerem bi morala biti v dneh dnevih kot nova. Pa sedim za računalnikom teden za tem, z vročino in bleda kot smrt. Izmučena. Komu na čast?

Vedno imamo obveze do nekoga, vedno smo v tekmi sami s sabo in volja do dela je seveda dobra stvar. Ampak pod vsemi pričakovanji, ki nas bombardirajo iz vseh strani, pozabimo na našo največjo dolžnost – skrbeti zase. Za svoje zdravje in mir v glavi.

Trenutno sem očitno daleč od tega. In tale blog zapis je prvi po nekaj mesecih. Ker enostavno nisem vedela, kaj napisati in iskreno, tudi tega sem hotela 3x vmes zbrisati in ne napisati nečesa. Ampak kljub temu, da je bilo priznanje sami sebi, da sem spet tam, težko as fuck, moram stisniti tisti modri gumb, na katerem piše “PUBLISH”.

Ker nisem edina takšna. Ker vem, da se po tihem borite z lastnimi previsokimi pričakovanji in VEM, da ni realne šanse, da se takšen način dela na dolgi rok dobro obnese. Konec koncev pa niti ni produktiven – realno – ni šans, da ostaneš fokusiran toliko časa in ob toliko popolnoma različnih zadolžitvah.

Resno razmišljam o uvedbi “challenge” serije objav “How to get your shit together without burning out.” Teorijo obvladam.  Preizkusimo v praksi. Who’s in it with me?

 

Love, V.